Talno gretje nekoč in danes

Ko dnevi postanejo krajši in se sonce večji del dneva skriva za krošnjami dreves, hribi in oblaki, se vse bolj veselimo trenutka, ko bomo prižgali peči in ogreli prostore.

Prostore lahko ogrevamo na različne načine in pri tem uporabljamo različna goriva. Danes najbolj priljubljen in hkrati tudi najbolj učinkovit način ogrevanja pa je talno gretje.

TALNO GRETJE NEKOČ

STARI VEK

Talno gretje ni izum sodobnega sveta, marveč so ga s pridom uporabljali že v antiki. Že v 1. stoletju pred našim štetjem so stari Rimljani za ogrevanje prostorov – tako zasebnih kot javnih – uporabljali sistem talnega gretja imenovanega hipokavst. Sistem je deloval tako, da se je dim in z njim topel zrak iz peči širil pod tlemi in potoval po votli steni ven. Sobe, ki so potrebovale največ toplote, so bile pozicionirane najbližje peči. Najpogosteje pa so hipokavste imeli v vilah in termah.

Podoben sistem rimskemu hipokavstu so poznali tudi na daljnem vzhodu. V Koreji so se v mrzlih zimah greli s sistemom, ki se imenuje ondol; le ta je postal priljubljen v 4. stoletju, beseda sama pa pomeni »tople vdolbine«.

Ondol deluje na podoben način kot rimski hipokavst. Tla so bila prepletena s toplotno dimnimi kanali, v katere se je z ognjišča stekal segret zrak in grel tla narejena iz kamenja in gline. Dim, ki je potoval skozi kanale pod tlemi, je na koncu izpuhtel skozi dimnik. Tovrstno gretje je bilo nadvse učinkovito, saj je soba lahko ostala topla vso noč, četudi se je kurilo le nekaj ur.

Talno gretje nekoč
SLIKOVNA PONAZORITEV SISETEMA TALNEGA GRETJA STARIH RIMLJANOV (hipokavst) IN KOREJCEV (ondol).

NA PREHODU V 20. STOLETJE

Prav zahvaljujoč korejskemu sistemu ondol pa se je talno gretje razširilo tudi po naših domovih. Slavni ameriški arhitekt Frank Loyd Wright se je v začetku 20. stoletja mudil na Japonskem in med obiskom pri nekem plemiču odkril korejsko sobo, ki je bila ogrevana z ondolom. Takoj, ko se je vrnil domov, je začel talno gretje vključevati v svoje zgradbe. Korejski sistem je nadgradil tako, da se je namesto vročega zraka po kanalih pretakala vroča voda.

Frank Lloyd Wright in talno gretje
JACOBS HOUSE, 1936, ARH.: FRANK LLOYD WRIHGHT - HIŠA, KI JE ŽE IMELA TALNO GRETJE.

TALNO GRETJE DANES

LASTNOSTI, PREDNOSTI IN POGOJI TALNEGA GRETJA

Danes je talno gretje zelo razširjeno, saj ima veliko dobrih lastnosti in prednosti pred klasičnimi sistemi ogrevanja. Kaj danes talno gretje je, kakšne so njegove pozitivne plati in katere pogoje moramo pri vgradnji tovrstnega ogrevanja upoštevati?

Talno gretje je nizkotemperaturno ogrevanje, kar pomeni, da je temperatura vode v sistemu precej nižja od temperature vode v klasičnih radiatorjih. V radiatorjih ima voda temperaturo okoli 60° C, medtem ko v ceveh talnega ogrevanja le 30°. To seveda pomeni, da je poraba energije mnogo manjša oz. izkoristek mnogo boljši.
Temperatura površine tal se giblje med 23° C in 27° C, kar ustvarja bivalno temperaturo nekje med 21° C in 25°C.
Ker je temperatura vode v talnem gretju nižja, se zrak v prostoru manj izsušuje.
Ogret zrak se po prostoru s talnim gretjem giblje počasi, posledično pa se prah manj dviga.
Talno gretje je ogrevalni sistem primeren za nove, dobro izolirane stavbe. Če želimo talno ogrevanje namestiti v starejše hiše, jih moramo najprej toplotno izolirati.
Talno gretje lahko vgradimo skupaj s talnimi oblogami, ki so zanj primerne. Učinkovitost talnega gretja je namreč odvisna od primernosti talne obloge. Idealne talne obloge za talno gretje so: keramika, vinil, laminat in dvo ali troslojni parket. Manj primerne pa sta pluta in tekstilne talne obloge, neprimeren je masiven parket.
Talno ogrevanje je sistem cevi iz umetne mase, po katerih kroži ogrevana voda. Alternativa tovrstnemu sistemu pa je električno talno ogrevanje, kjer namesto cevi z vodo, pod talne obloge napeljemo sistem grelnih kablov oz. grelnih mrež.